Slovenci se iz Pariza vračajo z zlatom, bronom in nepozabnimi izkušnjami

Na pravkar končanih igrah v Parizu je Slovenija cilje izpolnila. Pravzaprav še več kot to, saj je bila strelska medalja Frančka Gorazda Tirška nekakšen realen cilj pred igrami, to, da bo zlata, pa velika želja športnika samega in celotne ekipe.

Tiršek je z zlatom, skupno svojo peto medaljo na igrah (tri srebrne in bronasto ima še iz Londona 2012, Ria 2016 in Tokia pred tremi leti), izpolnil življenjske sanje in nadgradil desetletja dolgo športno pot.

"Konkurenca je strašna. Jaz sem se najbolj osredotočil na disciplino, v kateri sem zmagal. Tudi v drugih dveh je bila kolajna dosegljiva, a desetinke odločajo. A to je zdaj pozabljeno. V Pariz sem odšel po zlato, prišel z zlatom in to je to," je po vrnitvi domov dejal Tiršek.

Najboljši slovenski parastrelec je bil v zadnjih letih in mesecih povsem osredotočen na misijo Pariz 2024 - čeprav Pariza pravzaprav sploh ni videl, saj so strelska tekmovanja izvedli v precej oddaljenem Chateaurouxu. In do zlata je prišel ne le na dramatičen način z odličnim nastopom v finalu z zračno puško stoje, temveč tudi po številnih težavah, ki so ga spremljale zadnjega pol leta, ko je med drugim moral tudi menjati dobavitelja strelske opreme.

Če je bila (zlata) strelska medalja nekako pričakovana, pa je prijetno presenečenje lokostrelski bron. V slovenski ekipi, v Parizu je sicer nastopila zelo majhna zasedba z le 14 športnicami in športniki v štirih panogah, so upali na preboj kombinacije izkušenj in mladosti, nazadnje je naveza Lavrinc - Fabčič po pravi športni drami prišla do bronaste medalje na ekipni tekmi.

Zanimivo je, da imata glavna akterja v Parizu zelo različno športno zgodovino. Za Lavrinc so igre prve, kot dodatno zanimivost pa velja omeniti, da je nastopila tudi kot mlada mamica, saj ima šele 15-mesečnega sina. Fabčič pa je pravi veteran paraolimpijskih iger in nekakšen parašportni fenomen. Nastopil je na četrtih igrah, a šele drugih po Tokiu kot lokostrelec. Pred tem se je leta 2008 v Pekingu preizkusil v plavanju, v Riu 2016 pa v kajaku na mirnih vodah. In v Parizu je dobil prvo medaljo v karieri.

V ženski odbojkarski ekipi sede so še pred mesecem in pol potihoma razmišljali tudi o polfinalu. Na igrah je reprezentanca nastopila po kar 12 letih premora, prvič po Londonu 2012. A potem je prišel največji šok za odbojkarice - krovna mednarodna zveza je naturalizirani Slovenki Valentini Brik, ključni igralki ekipe, določila obvezen pregled stopnje invalidnosti in ji s tem preprečila nastop.

Selektor Simon Božič in njegove igralke so morali tako v nekaj tednih spremeniti sistem igre. V zahtevni predtekmovalni skupini s svetovnimi prvakinjami Brazilkami in podprvakinjami Kanadčankami so Slovenke zasedle tretje mesto, edino zmago so dosegle proti Ruandi. Tudi v dvoboju za peto mesto so Slovenke klonile, tako kot lani v finalu EP so bile boljše Italijanke, tako da je končna uvrstitev šesto mesto, ponovitev iz Londona 2012.

Na igrah pa je najverjetneje zadnjič nastopil tudi atlet Henrik Plank. V metu diska je v svoji kategoriji osvojil sedmo mesto, a po tekmi dejal, da se nekateri tekmeci niso držali pravil. Meril je na nov svetovni rekord prvaka Italijana Rigivana Ganeshamoorthyja, ki je za več kot tri metre popravil prejšnji dosežek, po ovrženi pritožbi tekmecev pa je ostal zmagovalec. Plank je po četrtih igrah v karieri in pri 50 letih jasno namignil, da je bil Pariz 2024 verjetno zadnja paraolimpijska postaja v karieri.

A igre v Parizu niso bile samo številke, medalje, dosežki in metri ali ustreljeni krogi. Vsi v slovenski ekipi so poudarili, kako posebne so bile, kakšno izjemno vzdušje so pripravili gledalci in kako bo ta izkušnja pozitivno vplivala tudi na njihove naslednje športne izzive.

"Odziv gledalcev je bil nad pričakovanji. Na stadionu je bilo vsakič 50.000 ljudi, plavanje je bilo razprodano, lokostrelstvo tudi, pa strelstvo ... Navijajo za svoje športnike, ampak pozdravijo vse. Začeli so ceniti športnike, ki dosegajo te rezultate. Hvala Pariz," je dejal vodja reprezentance Boro Štrumbelj o vzdušju.

Dediščina iger v Parizu pa se bo poznala tudi širše, upa predsednik krovne slovenske zveze za šport invalidov - slovenskega paralimpijskega komiteja Damijan Lazar. V Sloveniji želijo pridobiti čim več mladih v šport invalidov, saj se zavedajo, da parašport v svetu izjemno hitro napreduje in se profesionalizira. V Sloveniji to težko dohajajo, a prav uspehi na tekmovanjih, kot so paraolimpijske igre, lahko pomenijo preboj na tem področju in omogočijo nadaljevanje bogate slovenske tradicije uspehov na igrah.

"To je spodbuda, temelj, da lahko gradimo naprej. Zlata medalja prinese tudi medijsko pozornost. Prepričan sem, da bomo z evropskim skladom, v kratkem bomo sklenili pogodbo z ministrstvom, s projektom skušali vključevati vse invalide v sistem športa in zgraditi lokalno mrežo," pravi Lazar o naslednjih izzivih.