Gisèle Pelicot je postala ikona poguma znotraj in zunaj Francije

Medtem ko sodniki v Avignonu razpravljajo o izreku kazni, javnost spremlja razkritja o sistematičnem zlorabljanju Gisèle, ki jo je njen nekdanji mož Dominique Pelicot več let omamljal z uspavali, nato pa drugim moškim omogočil spolne zlorabe, ki jih je snemal. Primer je še posebej pretresljiv, ker se je zloraba dogajala v zakonski spalnici doma v mirnem mestecu Mazan, le 40 kilometrov od Avignona.

Gisèle Pelicot, ki je v sodni dvorani s svojo prisotnostjo in dostojanstvom navdihnila mnoge, je sojenje prestala z visoko dvignjeno glavo, medtem ko so obtoženci večinoma skrivali obraze. "Postala je simbol, ki ga v teh časih potrebujemo," pravi Claire, ena od prisotnih podpornic pred sodiščem, kjer so na obzidju izobešeni transparenti s sporočilom: "Posilstvo je posilstvo."

Aktivistke opozarjajo, da je primer razgalil globoko zakoreninjeno kulturo posilstva v družbi. Valerie Rey-Robert, avtorica knjige Kultura posilstva na francoski način, poudarja, da nekaznovanost storilcev in odsotnost prijav kažejo na družbeni molk: "Kaže se v tem, kako so mnoge ženske branile svoje partnerje ali očete, obtožene teh zločinov, in v tem, kako nekateri odvetniki trdijo, da to ni bilo posilstvo, ker je bil podan 'dovoljen' dostop."

Prav tako je kemična podreditev, ki je bila osrednji element primera, sprožila razpravo o zakonodaji. V Franciji ocenjujejo, da je 70 % prijavljenih spolnih napadov storjenih pod vplivom kemične podreditve. Gisèle Pelicot je ob tem prestala nevrološke preiskave zaradi izgube spomina, ki so potrdile posledice dolgotrajnega omamljanja.

Razprava o privolitvi je ponovno v ospredju. Trenutna francoska zakonodaja definira posilstvo kot dejanje, storjeno z nasiljem, prisilo, grožnjo ali presenečenjem, vendar ne vključuje jasnega načela "samo ja pomeni ja", kot velja v Španiji. Pravnice, kot je Catherine Le Magueresse, pozivajo k spremembam, ki bi jasno poudarile pravico do zavrnitve spolnega odnosa.

Odvetnik Gisèle Pelicot, Stéphane Babonneau, je ob tem dejal, da je njihov primer jasen: "Gisèle nikoli ni dala svojega soglasja. Bila je omamljena, ni vedela, kaj se dogaja." Med ključnimi dokazi so posnetki zlorab, ki so prvič v francoski sodni zgodovini predvajani v sodni dvorani, čeprav jih mnogi obtoženci niso želeli gledati zaradi sramu.

Sodniki bodo morali v prihodnjih dneh izreči sodbo, Gisèle Pelicot pa upa, da bo njen pogum navdihnil druge žrtve, da spregovorijo: "Storilci so tisti, ki bi se morali skrivati in sramovati, ne žrtve." Ta primer je več kot le sojenje – je poziv k spremembam v družbi, zakonodaji in miselnosti, ki še vedno dopušča molk in nekaznovanost za spolno nasilje.