Danes mineva 700 let od prve pisne omembe Celja
Na današnji dan pred 700 leti je bila izdana listina s prvo pisno omembo Celja, ki je bilo v 12. in 13. stoletju v rokah rodbine grofov Vovbrških.
Gre za zastavno pogodbo z datumom 30. januar 1323, ki prinaša prvo pisno omembo Celja kot trške naselbine.
Zastavna pogodba ni pomembna samo zaradi svoje vsebine, ampak so za zgodovino Celja izjemnega pomena tudi ostali zapisani podatki. Listina namreč prinaša prvo pisno omembo Celja kot trške naselbine, prav tako pa tudi prvi pisni omembi dveh eminentnih grajskih poslopij - Starega gradu in stolpa, ki ga danes poznamo pod imenom Knežji dvor, je na Facebooku objavil Pokrajinski muzej Celje.
Objavili so še, da zametki celjskega Starega gradu sicer segajo v drugo polovico 12. stoletja. In Celje se je zagotovo že vsaj nekaj desetletij prej ponašalo s trškim statusom. Vendar pa prav listina izdana, 30. januarja 1323 prinaša prvo pisno omembo teh dejstev.
30. januarja 1323 sta Ulrik Pfannberški in Elizabeta, vdova zadnjega Vovbržana, zastavila svojo polovico celjske posesti za 500 mark srebra za obdobje treh let. Zastavila sta "grad Celje in trg pod njim ter stolp, ki stoji v trgu, in plemiče, ki so nastanjeni v trgu, in oborožence, ki k njim spadajo, z vsemi pravicami in plemeniti ljudmi in posestvi, ki spadajo k trgu".
Leta 1322 je po moški liniji izumrla rodbina Vovbrških in s tem je Celje, ki je bilo redišče vovbrške posesti v Savinjski dolini, ostalo brez gospodarja. Glavni pretendenti za vovbrško dediščino so bili med sabo sorodstveno povezani. Elizabeta je v glavnem prejela posesti na zgornjem Štajerskem, Ulrik V. Pfannberški na Koroškem, Frideriku Žovneškemu pa je pripadla dediščina v Savinjski in Šaleški dolini.
Zlasti delitev med bratrancema Ulrikom V. Pfannberškim in Friderikom Žovneškim ni bila izvedena tako, da bi vsak dobil v last celotno posest na določenem področju, ampak sta si nekatere posesti razdelila. Večkrat sta posegala drug drugemu v teritorije, zaradi česar je prihajalo do sporov in fajd. Celje je bilo razdeljeno tako, da je Friderik Žovneški dobil polovico, ostala polovica pa je ostala Hermanovi vdovi Elizabeti in Ulriku V. Pfannberškemu.
Omenjenim rivalom se je v boju za vovbrško dediščino leta 1323 pridružil še koroški deželni glavar in maršal Konrad Auffensteinski. Prav njemu sta Ulrik Pfannberški in Elizabeta, vdova zadnjega Vovbržan, zastavila svojo polovico celjske posesti.
