Urška Planinc: Edinstvena zgodba dvojine vsakega para

Kako dolgo že poročate poročne pare? Kakšni so spomini na vaš »prvič«?
Čisto prvi uradni poročni obred sem vodila 19. maja 2018. Bilo je v Kranju, na sončno soboto, ki ji je popoldne sledil nenaden naliv dežja. Za menoj je bila neprespana noč, in tista sobota je bila »moja prva sobota«, prvi dan sem kot pooblaščenka izvedla pet poročnih obredov, na treh lokacijah; v poročni dvorani v Mestni hiši, v Preddvoru in na zunanji lokaciji gostišča Zgornja Bela. Tam je že med obredom začelo padati z neba tako močno, da smo se šalili z eno izmed starodavnih vraž o dežju na poročni dan. Menda naj bi dež prinašal denarno vrednost v hišo mladoporočencev. Če to drži, potem se danes »kopata« v bitcoinih.

Zakaj pooblaščenka za poroke?
Že kot otrok sem se navdušila nad porokami. Tistimi televizijskimi. Takrat zaradi forme, ne vsebine. Z leti, ko sem se preizkusila tako kot snovalka dogodkov kot tudi moderatorka, in ko sem bila priča več porokam v živo, sem čisto v vsakem opazila kaj, kar bi lahko izboljšali. Vedno sem si mislila …, jaz bi pa to izpeljala drugače. Ko sem nekoč v pogovoru z načelnikom UE Kranj omenila, da so mi poročni obredi povečini dolgočasni, me je izzval, naj poskusim. Dobro leto sem cincala, a le oddala prošnjo z utemeljitvami, kakšne poročne obrede si želim voditi sama in kako, kakšne izkušnje imam z dogodki, javnim nastopanjem … Ko sem dobila priložnost, sem prvo poročno soboto v polnosti sledila navodilom, že junija pa sem vpeljala nov protokol. Ker so bile spremembe pozitivno sprejete, sem vedno dodajala kaj novega. Zagotovo nisem nekdo, ki bi recikliral in bral isti govor več let zapored. Zelo hitro se namreč naveličam.

Kakšne obrede izvajate?
Kot pooblaščenka UE Kranj sem izvajala le uradne civilne obrede, tako zakonskih zvez kot tudi partnerskih zvez. Korona in čas po njej sta prinesla potrebe tako na strani poročnih lokacij kot tudi parov samih, in odtlej izvajam vse vrste poročnih obredov. Jaz namreč vse obrede imenujem poročne, pa naj bodo uradni civilni, simbolični …, obredi povezovanja, prav vsi v sebi nosijo isto sporočilo, do vseh pristopam na enak način, iskrivo, iskreno, predvsem pa z nalezljivim navdušenjem do njihovih zgodb.

V čem uživate v vlogi pooblaščenke?
Raznolikost, vsaka slovesnost je edinstvena. S seboj prinese par s čisto samosvojo zgodbo dvojine, ki jo z občudovanjem prenesem v formo obreda. Zgodbe namreč bogatijo naše življenje, in nam omogočajo pot do globin in čustev, kot nobena druga oblika komuniciranja. Poročni obred tudi sicer jemljem kot bistvo poročnega dne, in najpomembnejši razlog tudi za žur, ki sledi. Zato se vsakič znova potrdim, da je poročni obred najlepši možni način vstopa v novo poglavje njune dvojine, da je najlepši in najbolj oseben del njunega poročnega dne.

Kaj je najtežji del priprave poročnih obredov?
Že kot pooblaščenka upravne enote sem si želela več stika s pari, da bi lahko obred prilagodila njunim željam, da bi ga lahko oblikovala po njuni zgodbi dvojine. Narava dela in načelo enakosti, tako razumem omejitve delovanja upravnih enot sama, pooblaščenci smo namreč v tednu pred poroko seznanjeni z lokacijo in uro obreda in osnovnimi podatkih o mladoporočencih, ime priimek, datum rojstva, kraj bivanja, in priimek zakoncev po poročnem obredu. Prav veliko možnosti za spoznavanje parov tako ni bilo, sem pa pripravila okvir poročnega obreda za mlade pare, tiste med v starosti med 30 in 40, starejše pare, pare, ki se ne poročajo prvič, za športnike, kulturnike …, potem sem dodobra analizirala lokacije. Ta veliko pove o paru, čeprav ga ne poznaš. Dobro sem tudi skušala izkoristiti čas na lokaciji pred samim poročnim obredom, navadno sva z matičarko prišli prej, in lahko sem zaokrožila med svati z vprašanjem, kako bi par opisali v enem stavku. Povečini so povedali kaj, kar sem lahko uporabila, da sem zgodbo prilagodila na par, čeprav sem ju pravzaprav spoznala šele pravkar. Dejansko najtežji del je ne poznati par do te mere, da bi lahko njuno pot dvojine prevedla v nepozaben poročni obred.

Kateri je bili najbolj nepozaben poročni obred?
Obvezna oprema, odkar »poročam«, je poseben majhen blok, v katerega po obredu, ko počasi spijem npr. kavico, zapišem vse, kar je bilo zame posebnega, po čemer si bom zapomnila par. Vsak par dobi svojo stran, žal pa nimam vedno s seboj mobitela, se preveč bojim, da bi začel piskati …, in ga zato pustim v avtu. Zato mi tudi ne uspe fotografirati vedno, kar opazim.

Kaj je bilo doslej posebno? Vsak par je poseben, vsak obred je poseben. Če bi morala izpostaviti, prvi par, ki je prišel na obred po sprehodu na tržnici, v puloverju in kavbojkah, brez prstanov in prič, pa potem črna poročna obleka neveste, pa ženina zelo židane volje, ki je ob nogi držal leseno čutarico in med obredom gasil žejo, pa par, ki si je želel poročiti se pod domačo lipo, prstan, ki je med obredom zdrknil med lesene deske v tleh, da jih je bilo treba po obredu celo uničiti, pa vseh gostov, ki polepšajo obred bodisi s pesmijo ali igranjem, nastopi otrok, pa vseh mlajših otrok parov, ki jih, če je le mogoče vedno vključim v obred …, vse, kar se zgodi prvič, najdlje ostane v nas. Če bi res morala izpostaviti obred, bi to bil prvi obred partnerske zveze, na katerem se tudi sama nisem mogla upreti solzam ganjenosti. Res je bilo čarobno.

Imajo vaši poročni obredi kakšno rdečo nit?
Zagotovo bi se našla. Nikoli nisem na primer razumela, zakaj mladoporočenca in priči svatom kažejo hrbet, svatje pa ves čas obreda gledajo mene. Tega še danes čisto zares ne razumem. V obredu sta pomembna dva, in to zagotovo nisva jaz in matičarka. Imava svojo vlogo, in nalogo. In svojo vlogo vidim v prevodu njune zgodbe med svate. Zelo energično zagovarjam, da morata mladoporočenca stati, razen seveda, če ni za to kakšnih zdravstvenih zadržkov. Stojita obrnjena drug proti drugem, in držita se za roke. Stoli so odveč, so ovira do svatov, in res zakomplicirajo bolj kot ne, hojo drug do drugega, hojo do špalirja …, pogosto se pohecam, da nevestina obleka ni narejena za sedenje, in da bo za sedenje še dovolj priložnosti.

Pa recimo držanje za roke, to je del govora, ki ga vedno rada delim. Roke res predstavljajo moč, varnost, objem, podarijo dotik, ki spreminja, in ki sredi čisto običajnega življenja z ljubeznijo podari pravljico.

Kako poteka vaša poročna sobota?
Ne boste verjeli, a moja sobota se začne že sredi tedna. Takrat zaključujem zadnje finese govora, izbiram obleko, gledam v nebo in vremensko napoved … Vraževerje poročnih sobot pomeni, da na poročno soboto ne kuham, ne režem zelenjave …, torej nič »nevarnega«. Zjutraj spijem kavo, sem na voljo paru za zadnje podrobnosti, sicer pa bolj sproščeno meditiram in študiram poti do lokacije, nikoli namreč ne veš, kaj vse se pripeti na cesti, sem se že tudi vozila med sprevodom krav, zelo zelo počasi … Na lokacijo poroke pridem uro do uro in pol pred obredom, z izvajalci, ki so vključeni in organizatorji preverimo zadnje dogovore, mikrofone, uskladimo potek … Po obredu obvezno spijem kavo in zapišem vse opažene posebnosti, občutke …, doma še isti dan govor pretvorim v zapis, iz katerega nastane trajen spomin za poročeni par.

Imate na kakšno soboto tudi slabe spomine?
Seveda, spomin je živ, kot bi bilo včeraj. Zbudila sem se brez glasu, čista groza.
Pravega pomena te izkušnje še vedno ne razumem prav dobro.

Kako ste rešili zagato?
To je bilo v času, ko sem poroke vodila za UE Kranj, za tisti dan je bila načrtovana le ena poroka, še ta s prevajalcem. To pomeni, da je poleg pooblaščenke in matičarke vključen tudi prevajalec. Za ustrezno pripravo prevajalca sem govor pripravila vnaprej in ga posredovala matičarki že teden pred poročno soboto. Tak uradni govor za prevajalca je zaradi časovnih omejitev veliko krajši, pogosto je manj oseben, izrazi so veliko bolj enostavni. To vse omogoča lažje prevajanje. Matičarka je obred tako lahko izpeljala sama, meni pa je ostala lekcija o planu B, in tega se držim odtlej. Za vsako poroko posebej.

So poroke s prevajalci pogoste?
Poroka s prevodom je zakonsko določena za poroke med pari, od katerih eden nima slovenskega državljanstva. Niso redke in vsaka je zanimiva po svoje, številne med njimi tudi sledijo kulturnim tradicijam zakonca, ki prihaja iz tujine. Po svoje te tradicije zelo obogatijo poročni obred.

Načrti za naprej?
Svoje navdušenje nad poročnimi, obrednimi tradicijami različnih kultur, in slovensko zakladnico ritualov, povezanih s poročnim dnem želim približati vsem parom, ki se odločajo za ta korak. Če črpaš iz zgodovine, lažje oblikuješ nekaj samosvojega, če poznaš omejitve, in možnosti, ki so ti na voljo, se lažje odločiš za (naj)bolj oseben poročni obred. Tak, ki je res lahko najlepši začetek zakonskega življenja. Poročni obred naj bo nadaljevanje zgodbe para, na njun način. Samosvoj in edinstven, kot je edinstvena in neponovljiva zgodba njune dvojine.

Kot dolgoletna pooblaščenka vem, kje so omejitve za želje parov, zato se trudim, da jih čim več ostane le na papirju.