Pohod na Rim: Ključni trenutek v zgodovini Italije

Ljudje so izgubili zaupanje v sposobnost liberalnih vlad, da zagotovijo mir in notranjo stabilnost držav. Versajska mirovna pogodba je naletela na odpor komunistov, fašistov in socialistov.

V Italiji je prevladovalo mnenje, da je država v vojni več izgubila kot pridobila. Javnost je verjela, da je za izhod iz krize potrebno odločno vodstvo novih politikov. Nekdanji vojaki so zahtevali pravično razdelitev razlaščenih veleposestev, predvsem na jugu države. Na severu so delavci in kmetje protestirali proti vladi, samo v letu 1919 so organizirali več kot 1800 stavk. Socialistična stranka je aktivno podpirala ljudske proteste, pri čemer je izstopalo ekstremistično krilo, ki je zagovarjalo revolucijo. Strah pred ljudskim uporom po ruskem vzoru je spodbudil aristokracijo in industrialce k zbližanju z nacionalistično fašistično stranko.

Medtem ko je socialistična stranka spodbujala ljudi k revoluciji in diktaturi proletariata, se je Mussolini odločil za parlamentarno pot. Vzpostavil je stike z vodilnimi vladnimi predstavniki in jih poskušal prepričati o svojih idejah. Njegov cilj je bil oslabiti vlado do te mere, da bi njegova stranka postala edina alternativa. Predsednik Giolitti je te namere prepoznal, a je bil prepričan, da bo Mussolinija obvladal. Zato je Mussolini organiziral spektakularni nastop svoje stranke. Parada po mestnih ulicah sama po sebi ni bila novost, vendar je bil Mussolinijev sprevod sestavljen iz oboroženih ljudi, ki so dva meseca prej zasedli Ancono, da bi preverili odziv vlade, kralja in vojske. Ancona se je predala fašistom, vlada in kralj pa grožnje niso jemali resno. Niso razumeli niti Mussolinijeve grožnje na javnem shodu v Neaplju štiri dni pred pohodom na Rim, ko je dejal: "Ali nam zaupajo vladni mandat ali gremo v Rim in si ga vzamemo sami."

Vladni krogi in kralj so se zavedli nevarnosti šele, ko so fašisti 27. oktobra zavzeli vladne urade v več mestih (Firence, Cremona, Pisa) in ko so zasegli številne vlake za prevoz tisočev privržencev v Rim. Zaradi zbiranja oboroženih črnosrajčnikov na obrobju Rima je premier Luigi Facta razglasil izredne razmere, ki pa jih kralj Viktor Emanuel III. ni potrdil. Da bi preprečil državljansko vojno, ni dovolil uporabe vojske in je zahteval Factov odstop. Mussoliniju je ponudil vodenje vlade skupaj s Salandro, a ta je zavrnil: "Nisem vsega tega storil za Salandra." 29. oktobra je kralj pooblastil Mussolinija za sestavo nove vlade. 30. oktobra je Mussolini prispel v Rim s približno 25.000 črnosrajčniki. Naslednji dan so izvedli načrtovani sprevod po ulicah, ki pa ni bil več protest, temveč zmagoslavna parada ob prevzemu oblasti.

Mussolinijev pogovor s kraljem je trajal eno uro, a o vsebini ni zanesljivih podatkov. Še isti dan je Mussolini predlagal novo vlado z le tremi zmernimi fašisti in več predstavniki ljudskih strank. Medtem so se okoli Rima zbirali fašisti, njihovo število je naraslo s predvidenih 30 tisoč na več kot 70 tisoč, pridružili so se jim še domačini. Prišlo je do spopadov, na primer v San Lorenzu, kjer so delavci streljali na fašiste. Naslednje jutro je 500 fašistov napadlo in opustošilo četrt: 13 mrtvih in več kot 200 ranjenih, ki so jih metali skozi okna.

V tem ozračju, ko fašisti niso povzročili večjih incidentov, a so bili pripravljeni na nasilje, se je 31. oktobra 1922 odvil sprevod po rimskih ulicah. Črnosrajčniki so več kot šest ur korakali pred kraljem, nato je Mussolini ukazal razpustitev, tudi preko časopisa Il Popolo d'Italia.

Poslanska zbornica je 17. novembra 1922 potrdila Mussolinijevo vlado (306 glasov za, 116 proti, 7 vzdržanih). Senat je sledil 29. novembra (196 za, 19 proti). Mussolini je prevzel vodenje vlade in notranje zadeve. Njegova vladavina je trajala do julija 1943, preko petih mandatov, od 24. do 30. legislature. S 20 leti, 8 meseci in 25 dnevi je bila najdaljša v italijanski zgodovini. Začetna leta so bila politično stabilna, prispevala so k gospodarskemu napredku in mednarodnemu ugledu države. Leta 1925 se je z usmrtitvijo socialističnega voditelja Matteottija začela diktatura in prepoved drugih strank.

Pohod na Rim je privedel do dvajsetletne Mussolinijeve vladavine. Vendar je bil pohod le sredstvo za prevzem oblasti. Kasnejši razvoj v diktaturo ni bil posledica tega prvotnega prikaza moči, temveč notranjih in mednarodnih okoliščin, ki so Evropo potisnile v drugo svetovno vojno.