Marko Snoj pasjim prijateljem posvetil knjižni spomenik

Za mnoge ljudi so psi dragoceni spremljevalci v njihovem življenju. Kako pomembna je vez med človekom in psom, se zaveda doktor jezikoslovnih znanosti Marko Snoj, ki je štirinožnim prijateljem posvetil cel slovar. Knjiga je, kot pravi, spomenik živalim, ki so se pred okoli 15.000 leti odločile živeti v podrejenem in brezpogojnem sožitju z nami.

Knjiga z naslovom Imena slovenskih psov je nastala z željo po poljudnoznanstveni predstavitvi jezikovnih dejstev v zvezi s psi in jezikoslovnih spoznanj o njih, je pojasnil avtor knjige Marko Snoj, sicer etimolog na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

"Pes je prva domača žival, ki je ni udomačil človek, temveč se je človeku približala zaradi svojih koristi. Od tedaj se prehranjuje z ostanki človeške hrane, za katere nam je na smrt hvaležen, saj, kot pravi pesnik, 'pes je srečen, če zate v ogenj sme'. Ker pes že dolga tisočletja živi z nami, to odseva tudi v jeziku," je pojasnil Snoj, tudi sam velik ljubitelj psov, doma pa mu družbo delata kar dva, pes Lam in psička Mokoš.

Knjigo sestavljata uvodni in slovarski del. Uvodni prinaša jezikoslovna spoznanja in opažanja, povezana s psi, slovarski pa kar 12.815 imen 196.312 slovenskih psov, zapisanih na 17.505 načinov, kakor so bila septembra 2018 vpisana v Centralnem registru domačih živali. Tista s 50 nosilci ali več so tudi etimološko osvetljena.

Najpogostejše slovensko pasje ime je Reks
Imena psov v slovenski družbi lahko odražajo določene značilnosti pasem, pravi Snoj. Tipična pasemska imena so na primer Lesi za škotskega ovčarja, Berni za bernskega planšarskega psa, Reks za nemškega ovčarja. "Teh je malo, a so še kar pogosta," je dejal. Imamo pa tudi tipična trendovska imena, kot so Amy, Kan, Jack, Ajša, ki jih je veliko, a večinoma nimajo mnogo nosilcev. In imamo zvezde stalnice, kot so Pika, Lisko, Runo, Biba, Muri, Sultan, ki se spodobno držijo že več kot sto let.

Najpogostejše slovensko pasje ime je sicer Reks, sledijo mu Medo, Pika, Luna, Piki, Maks, Tara, Bela. Več kot polovica je enkratnih imen, takih s 50 nosilci ali več pa je le 537. "Na teh 537 imen sliši skoraj 150.000 naših psov, to je 67 odstotkov vseh," je povedal Snoj.

V svoji knjigi se dotakne tudi zgodovine pasjih imen, ki jasno dokazuje, da so psi človekovi spremljevalci že tisočletja. Kot je pojasnil, je prvo zapisano pasje ime na Slovenskem Harambaša, ime lovskega psa, upodobljenega v olju na platnu okrog leta 1666. Le kako desetletje mlajše ime pa je Solidon. Nosilca teh imen sta bila po njegovih besedah psa imenitnih ljudi. Prvi je pripadal plemiški družini Herberstein, drugi je bil koder našega slovitega teologa Janeza Ludvika Schönlebna. Kakšna imena so tedaj nosili psi preprostih ljudi, pa ne vemo.

"Najstarejše znano pasje ime sploh pa je Abutiju. Tako je bilo ime psu nekega faraona, ki je vladal Egiptu pred letom 2280 pred Kristusom. Imena faraona ne poznamo, poznamo le ime njegovega psa," je izpostavil.

Knjiga bo v pomoč vsem, ki iščejo ime za svojega psa
Prepričan je, da bo knjiga, ki ponuja bogat nabor obstoječih slovenskih pasjih imen, v pomoč vsem, ki iščejo ime za svojega psa, lahko tudi mačko, hrčka, dihurja ali kako drugo domačo, zlasti hišno žival.

Vsem lastnikom psov, ki razmišljajo o izbiri imena za svojega ljubljenčka, pa svetuje, da naj bo to kratko. "Ta nasvet je imel že antični grški pisec Ksenofont v četrtem stoletju pred Kristusom, ko je dejal, da naj ima pes kratko ime, da ga lahko hitro in nedvoumno pokličemo. Nakazuje naj hitrost, pogum, moč, postavnost in druge pasje vrline," je dejal.

Pes prisoten tudi v slovenski folklori
V knjigi pa bralec ne bo našel zgolj imen psov ter njihovih izvorov in pomenov. Delo je namreč med drugim bogato tudi z opisi in razlagami terminov, frazemov, pregovorov in rekov, kot so pasje bombice, pasji dnevi, pasja radost, priti na psa, lagati kot pes teče, v španoviji še pes crkne, vsak izgovor je dober, četudi ga pes na repu prinese ...

Temu pa sledijo tudi poglavja o psu v slovenskem leposlovju in slovstveni folklori. Slednjega je prispevala redna profesorica za področje folkloristike Marjetka Golež Kaučič iz ZRC SAZU. V svojem delu ugotavlja, da se pes v nasprotju s ptico, ki je najpogosteje tematizirana žival v folklori, v slovenski ljudski pesmi pojavi zelo redko, "kot da bi bil njegov obstoj samoumeven ali celo nepotreben".

Nasprotno pa je v basnih in pravljicah in povedkah oz. v ljudskem pripovednem izročilu pes močno navzoč, enako v pregovorih in rekih. V pripovedi Pes, petelin in lisica tematizira trikotnik navedenih živali. Pripoved med drugim prikazuje hierarhijo med človekom in živaljo, kjer je žival človeku vedno podrejena. Zanimiva pa je tudi rezijanska pripoved Od pesiča, v kateri se pes človeku upre.

Kakovostno sobivanje človeka in psa temelji na vzajemnem spoštovanju
Danes obeležujemo svetovni dan psov, ki je namenjen ozaveščanju javnosti o potrebni pomoči psom povsod po svetu. Snoj ob tem poudarja, da kakovostno sobivanje človeka in psa temelji na vzajemnem spoštovanju, ki ga človek uresničuje tako, da psu omogoči življenje v skladu z njegovo naravo in svojo kulturo. "Lepo vzgojen pes, ki bo s sprehodov prihajal izpraznjen in izpolnjen ter se bo znal primerno obnašati do ljudi in drugih živali, bo človeku v veselje, družbi pa v ponos," še sporoča.