Slovensko kolesarsko zaporedje leta 2024: rožnata, rumena, rdeča

Potem ko je Pogačar maja osvojil rožnato majico najboljšega na Giru, dva meseca kasneje pa v Nici poziral še z rumeno kot skupni zmagovalec Toura, je v nedeljo Roglič dokončal posel in na trgu Cibeles v Madridu oblekel rdečo majico zmagovalca Vuelte.

To je 34-letnemu Kisovčanu uspelo že četrtič v karieri, potem ko je bil najboljši na španski pentlji še v letih 2019, 2020 in 2021.

S četrto zmago se je na vrhu večne lestvice izenačil z Robertom Herasom. Španec je domačo pentljo dobil v letih 2000, 2003, 2004 in 2005, ko je s pozitivnim dopinškim testom dvignil veliko prahu, a so ga nato leta 2011 in 2012 oprostili obtožb.

Pot do četrte zvezdice polna izzivov
Rogličeva zadnja zmaga znova ni bila plod idealnih okoliščin pred odhodom na Portugalsko, kjer se je začela 79. španska pentlja. Zasavec je namreč grdo padel na Touru in moral še tretjič zapovrstjo zaradi poškodb predčasno odstopiti od lova na francosko krono.

Nato se je začela prva dirka s časom ob celjenju zlomljenega vretenca v spodnjem delu hrbta, zaradi česar je izpustil vse dirke pred Vuelto.

Tudi Roglič sam v dneh pred nastopom ni vedel, kako se bo na napore na izjemno zahtevni španski pentlji odzvalo njegovo telo. Vendar je bil že to, da je bil na startu v Lizboni, dober znak.

"Verjel in upal sem zagotovo že s tem, ko sem prišel na start. Toda moral sem dati času čas, saj nisem vedel, kako bo z zdravjem. Na koncu se je počasi mozaik postavljal na pravo mesto. Rasli smo s celotno ekipo in odpeljali eno lepo Vuelto," je v nedeljo po podelitvi najboljšim za Val 202 dejal Roglič.

Prvi teden je bil zelo razburljiv in nenavaden. Roglič je po zmagi v četrti etapi nato dva dni kasneje predal rdečo majico vodilnega, a si je ob tem njegova ekipa Red Bull-BORA-hansgrohe privoščila veliko taktično tveganje. Majico je namreč prevzel četrtouvrščeni z Gira Avstralec Ben O'Connor.

Običajno ekipe kdaj prepustijo majico ter s tem dodatne medijske in ostale obveznosti določenim kolesarjem, ki na dolgi rok ne predstavljajo nevarnosti v skupnem seštevku, toda Avstralec je imel po šesti etapi kar 4:51 minute naskoka pred Rogličem.

Malo po malo ...
Takrat se je začela druga bitka s časom, tokrat dejansko na razgibanih in gorskih cestah španske pentlje, Roglič pa je postopoma rezal v zaostanek za avstralskim kolesarjem.

Po koncu prvega tedna je bil ta še vedno 3:53 minute v korist O'Connorja, po koncu drugega pa je ta znašal le še 1:03 minute kljub 20-sekundni kazni slovenskega asa zaradi nedovoljene pomoči zavetrja klubskega avtomobila.

Že na začetku zadnjega tedna je Roglič dokazal, da je telo dodobra sestavljeno, v njegovih nogah pa dovolj dinamita za zadnji naskok na rdečo majico. Do jezer Covadonga je zmanjšal razliko na vsega pet sekund, v 19. etapi na zanj dobro znani klanec Moncalvillo pa si je po tretji etapni zmagi tako rekoč zagotovil četrto skupno zmago na Vuelti.

Kaljevska 20. etapa in zaključna vožnja na čas sta predstavljala le še formalnost. Z obrambno taktiko in zelo dobrim kronometrom, nenazadnje je zaostal le za zmagovalcem Stefanom Küngom, je v Madridu do skupne zmage prišel s prednostjo 2:36 minute pred O'Connorjem.

Čeprav je imel nekaj kriznih trenutkov, najbolj v deveti etapi do Granade, je v preostalem poteku 34-letni Roglič dirkal napadalno, tvegano, a vselej preudarno. Na koncu tretjeuvrščeni Španec Enric Mas je svojega tekmeca pohvalil, da lahko le redki kolesarji, kot sta Pogačar in Danec Jonas Vingegaard, na klancih storijo to, kar je uspelo Rogliču.

"Občutim veselje. Neverjetno, da nam je uspelo. Bilo je kar nekaj izzivov na tej poti. Konec dobro, vse dobro, pravijo," je v izjavi za Val 202 nadalje dejal slovenski as.

Zaporedje končano še z mavričasto majico?

Skupaj s Pogačarjem je spisal posebno zgodbo vseh treh slovenskih zmag na tritedenskih pentljah v eni sezoni. "Definitivno mi veliko pomeni. Kdo bi si mislil, da bo Slovenija zmagala vse tri grand toure. V čast mi je, da sem lahko del te zgodbe," je dodal novi in stari vladar španske pentlje.

Slovenijo je tako skupaj z devet let mlajšim rojakom postavil ob bok Franciji (1964), Španiji (2008) in Veliki Britaniji (2018) s tovrstnim dosežkom.

Za konec sezone pa bi lahko kolesarska velesila s sončne strani Alp prišla do še bolj edinstvenega dosežka. Ne Francija leta 1964, Španija 2008 in ne Velika Britanija pred šestimi leti namreč ob osvojeni rožnati, rumeni in rdeči majici v eni sezoni ni osvojila mavričaste za naslov svetovnega prvaka.

To se ni zgodilo ne v vožnji na čas ne na cestni dirki. Zmago na slednji pa je kot enega najbolj pomembnih ciljev sezone izpostavil prav Pogačar.

V Zürichu v Švici bo 29. septembra, ko bo na sporedu cestna dirka, zmagovalec Gira in Toura glavni favorit, da Sloveniji zagotovi prvi naslov svetovnega prvaka in s tem postavi še češnjo na tortici slovenske kolesarske prevlade v 2024.