Tour tokrat tudi na Pogačarjev račun razgalil nepredvidljivost

Pogačar je v letih 2020 in 2021 pisal zgodovino kot prvi slovenski zmagovalec na največji od treh tritedenskih preizkušenj. Še pred tem je kot prvi zmagovalec leta 2019 na vrhu stopničk na Vuelti poziral Primož Roglič, ki je nato tudi v naslednjih dveh letih osvojil špansko pentljo.

Tudi pred tem je Kisovčan že zasedel tretje mesto na Giru leta 2019 in bil četrti na Touru 2018. Leta 2020 pa sta Pogačar in Roglič spisala kar dvojno zmago na Touru v tistem sladko-kislem preobratu v vožnji na čas na Planche des Belles Filles.

Še pred Pogačarjem, ki je v svojem prvem poklicnem letu kolesarstva (2019) na tritedenskih dirkah debitiral s tretjim mestom na Vuelti, je Roglič oral ledino in izboljšal dosežke Janija Brajkoviča in Tadeja Valjavca, ki sta se pred tem edina zavihtela v deseterico v skupnem seštevku.

Brajkovič je bil deveti na Touru 2012, Valjavec pa prav tako deveti na Giru 2004 in Touru 2008. Brajkovič je bil ob tem tudi prvi nosilec majice vodilnega na kateri od največjih dirk, ko je rdečo majico oblekel na Vuelti 2006.

Poraz, a velik dosežek

Čeprav gre za zgodovinske dosežke, ki jih dolgo ni nihče izboljšal, se težko primerjajo z obdobjem zadnjih let, ko blestita Pogačar in Roglič. Drugo mesto, četudi nepričakovano glede na zadnja dva Toura in potek letošnje sezone, velja za velik dosežek in bo šele čez kakšno desetletje ali dva dobilo dokončno težo.

Zmagovati je sicer lepo in v športu pomeni največ, večkrat pa je slišati tudi krilatico, da drugo mesto zaseda prvi poraženec. V tem pogledu je Pogačar poraz doživel zgolj proti Dancu Vingegaardu, ki je v obeh najtežjih etapah, v 11. v Alpah in 18. v Pirenejih, potrdil kar besede samega 23-letnika s Klanca pri Komendi.

Vingegaard je v sedmi etapi na Planche des Belles Filles do zadnjega trenutka držal zmago v nogah, nato pa je na ciljni črti slovenski as prehitel dve leti starejšega Danca. Pogačar se je svojemu tekmecu v izjavi po etapi poklonil in ga označil celo kot najboljšega hribolazca na svetu. Kot da bi priklical tisto, kar se je kasneje zgodilo.

Triindvajsetletnik je bil ob napakah, te je priznal na sobotni tiskovni konferenci, vseeno daleč najboljši med ostalimi kolesarji, hkrati pa je na prelazu Granon zaradi pokrivanja vseh napadov pred tem doživel prvo večjo krizo, odkar je v leto 2020 vstopil kot eden najboljših posameznikov v kolesarstvu. Tistega usodnega 13. julija je izgubil tri minute proti Vingegaardu.

Proti Dancu realno ni bil toliko slabši, le tisti slab dan ga je na Granonu stal vodstva v skupnem seštevku in ga pahnil v zelo agresivno dirkanje v drugi polovici Toura. Vsi "skoki" in pospeški nato v nadaljevanju preizkušnje niso prinesli razlike proti Vingegaardu. Štiri sekunde je pridobil zgolj na Peyragudesu, kjer je vodilnega kolesarja za bonifikacijske sekunde ugnal v prepoznavnem zaključnem sprintu navkreber.

Že naslednji dan je Pogačar vnovič poskušal, a je Jumbo-Visma pokazala, da ima boljšo (predvsem zaradi Wouta Van Aerta) in bolj številčno ekipo, ki ji tudi najboljši kolesar na svetu ni mogel kljubovati. Na Hautacam je izgubil še dodatno minuto, kar je bilo odločno preveč tudi za zadnjo vožnjo na čas. Slovenski as je tako na Elizejskih poljanah še tretjič zapovrstjo poziral v beli majici najboljšega mladega kolesarja, na rumeno pa bo moral čakati vsaj eno leto.

Ko Tour ne predstavlja vsega

Do takrat pa bo slovenski as tekmoval, kot je to počel doslej. Udeleževal se bo tudi drugih velikih preizkušenj in užival v instinktivnem dirkanju. Pogačar še zdaleč ni tekmovalec, ki bi vse svoje cilje usmeril na Tour. Nenazadnje gre za dvakratnega zmagovalca spomenikov (Lombardija 2021, Liege-Bastogne-Liege 2021).

Obenem je dokazal, da se lahko bori za najvišja mesta tudi na preostalih največjih enodnevnih dirkah, kot so Milano-Sanremo ter po Flandriji. Tlakovane odseke premaguje zelo uspešno, kar je dokazal tudi na letošnjem Touru v morda prelomni peti etapi. Vse to pa pomeni, da bi lahko v prihodnosti iskal zmago še na Pariz-Roubaixu.

Pogačarju bo drugo mesto na Touru zgolj motivacija, da se čim prej vrne na želeno raven in skuša tretjič osvojiti dirko vseh dirk, obenem pa ima dovolj zadolžitev in ciljev, da mu do takrat ne bo dolgčas.

Po drugi strani se za Rogliča sen o zmagi na dirki po Franciji počasi odmika. Glede na to, da je v zadnjih treh izdajah predzadnji dan ostal brez skupne zmage (2020) in nazadnje dvakrat odstopil (2021, 2022), poleg tega pa je novi zmagovalec Vingegaard njegov moštveni kolega, kar bo vplivalo na status v ekipi, je v tem trenutku težko videti, ali bi lahko še kdaj dirkal na skupno razvrstitev na francoski pentlji.

Tudi Vuelta pa bo letos tik pred morebitnim izenačenjem rekorda štirih zmag bržčas ostala neuresničen sen. Po medijskih zapisih sodeč pa bi dve nalomljeni vretenci lahko ogrozili tudi zaključek sezone z italijanskimi klasikami in SP v Avstraliji.

Mohorič zaostal za lastnimi visokimi pričakovanji

Kar se tiče ostalih Slovencev, je za pričakovanji zaostal predvsem Matej Mohorič. Sedemindvajsetletni član Bahrain-Victoriousa je, če izvzamemo daljše in visoke klance, eden najbolj vsestranskih kolesarjev na svetu, vseeno pa na letošnjem Touru ni prišel do omembe vrednega pobega. Po dveh etapnih zmagah lani je tokrat ostal brez in sam priznal, da je od letošnjega Toura pričakoval več.

Luka Mezgec je bil pri BikeExchange-Jayco zadolžen za pomočniška dela, ki jih je opravil z odliko. Svojima kapetanoma, Nizozemcu Dylanu Groenewegnu in Avstralcu Michaelu Matthewsu, je pomagal do etapnih zmag in upravičil zaupanje za nastop na Touru.

Jan Tratnik pa je po nepričakovanem vpoklicu Bahrain-Victoriousa na dirko vseh dirk storil, kar je lahko. Pravih priprav ni imel, cilji pa so bili podrejeni uspešnemu nastopu na Giru v maju, ki pa ga je z zlomljeno koščico v zapestju zaključil že po drugi etapi.