Drakšič: Doma še nisem bil pripravljen na trenersko delo
Rok Drakšič je slovenski judoist z največ kolajnami na evropskih prvenstvih. Po karieri se je podal v trenerske vode in že dve leti vodi finsko izbrano vrsto. Začel je v Ljubljani za Bežigradom, zdaj pa priznava, da takrat ni bil res pripravljen za vodenje najboljših borcev.
Z delom v Helsinkih je zelo zadovoljen. Uspehi se kažejo pri mladih, članska ekipa dosega prve uspehe v Evropi, za korak naprej v svetovni konkurenci bo potrebno še nekaj časa.
"Tukaj sta dva tekmovalca dosegla zmago tam, kjer je bilo možno, nato izpadla proti nosilcem kolajn. Za zdaj gre vse po načrtih. Naš cilj do izteka pogodbe je, da se eden ali dva tekmovalca uvrstita na olimpijske igre v Parizu, česar nazadnje nismo imeli," je ob robu prvenstva v Taškentu povedal 35-letni Drakšič.
Evropski prvak iz Budimpešte 2013 je ob tem priznal, da vseskozi pogleduje tudi na blazino, če so na njej slovenski tekmovalci. Tako je bilo tudi ob nastopu Martina Hojaka, s katerim sta bila najprej tekmeca, kasneje pa je bil njegov trener pri Bežigradu.
"Martin je res odličen borec, a na velikih tekmah ne pokaže vsega, čeprav vem, da je dobro pripravljen. Ogromno vlaga in vztrajati je treba. To je letos dokazala Anka Pogačnik."
Prav dejstvo, da še vedno podrobno spremlja Slovence, samo po sebi postavlja vprašanje, kako je z njegovo vrnitvijo v domovino. Sprva je bilo pričakovati, da bo delo nadaljeval v celjskem Sankakuju, kjer se je oblikoval v odličnega tekmovalca. A odšel je v Ljubljano k Bežigradu, kjer pa delo ni obrodilo želenih sadov.
"Težak je prehod iz tekmovalnih v trenerske vode. Pri meni je bilo to verjetno prehitro. Trener mora za svojo nalogo zrasti in tudi sam lahko trdim, da sem se z leti zelo spremenil, veliko naučil in tudi drugače odreagiram na zadeve. Ko sem bil v Bežigradu, še nisem bil pripravljen."
A stik s Slovenijo ostaja, tudi skupne priprave na Rogli, kamor reprezentanco Finske nekajkrat na leto pripelje na priprave. "Tam mi je ustrezalo, ko sem bil športnik, pogoji so dobri in cena prava. Pa tudi tekmovalcem je všeč, kar je najvažnejše."
O vrnitvi v Slovenijo pravi: "Odprt sem za vse. Dobivam tudi druge ponudbe, a vse to je za zdaj predaleč. Zdaj sem osredotočen na svojo službo v Helsinkih."
O obdobju po Parizu 2024 pa pravi. "S tem se še ne ukvarjam. Res je, da imam priložnost za še en cikel v tujini. Sin je star leto dni, torej si to še lahko privoščim, nato pa se bo treba v družini dogovoriti, kako in kaj bo s šolo in okoljem."
Delo na Finskem je precej drugačno od slovenskega. Skandinavci so se odločili za centraliziran pristop. "Vsi strokovnjaki so na enem mestu, imamo pogoje in napredek," pravi Drakšič, ki pa s tem noče kritizirati slovenskega koncepta, ki je obraten. "V Sloveniji uspehi so. Žalostno je samo, ker na priprave hodijo klubi, saj bi bilo lepše, če bi se jih udeležila reprezentanca. Ne vem pa, če bi to na koncu res prinašalo uspeh."
Tudi s pogoji na Finskem je zadovoljen, seveda pa so razlike v organizaciji in financiranju. A v osnovi center deluje na mladih judoistih, ki življenje in šolanje prestavijo v Helsinke. Nekaj težje je z denarjem, saj morajo številni sami poiskati sponzorje za svoje programe, kar pa je težko, če pravih rezultatov še ni."
