Savšek ostaja specialist za velike tekme

Olimpijski prvak iz Tokia je bil najboljši že v polfinalu, v finalu pa je zanesljivo premagal vse tekmece. Francoza Nicolasa Gestina je ugnal za sekundo in 18 stotink, tretje mesto je osvojil Italijan Paolo Ceccon.

Savšek še naprej dokazuje, da je specialist za največje tekme. Po letu 2017 in Pauju je drugič pokoril konkurenco na svetovnem prvenstvu, skupno ima s svetovnih prvenstev pet kolajn, v Londonu je bil leta 2015 že drugi. To pa je bila že njegova sedma zmaga na na največjih tekmovanjih, poleg olimpijskega ima še štiri naslove evropskega prvaka.

Tacenčan je že v polfinalu napovedal, da ga bo težko premagati. Čeprav je dobil dve sekundi pribitka, pa je bil na progi izredno hiter, prav na vseh delih proge najhitrejši. Kljub pritisku, ki ga ni nikoli imel preveč rad, pa je zdržal tudi v finalu. Bil je sicer nekoliko počasnejši, vendar si ni privoščil napake, čeprav so sodniki kar nekaj časa preverjali, ali se je dotaknil enih vratc. A sodniki so ugotovili, da je bila vožnja čista, tako da se je lahko veselil zmage, ta je bila edina stvar, ki ga po taki karieri lahko povsem zadovolji.

"Trenutno sem brez besed. Navdušen sem, odleglo mi je, pritisk zadnjega na progi je bil velikanski. A sem ga premagal," so bile prve besede slovenskega šampiona, ki noče primerjati vseh kolajn, ki so že v njegovih vitrinah.

"Primerjati uspehe je težko. Vsaka kolajna mi ogromno pomeni, seveda tudi ta. Osvojil sem jo na zahtevni progi, pritiska ni bilo lahko premagati in res sem vesel, da sem odpeljal tako vožnjo, kot jo znam. V bistvu dve. Že polfinalna je bila zelo dobra, vedel sem, da jo moram ponoviti, a brez dotika. Čakanje med vožnjama je bilo dolgo, med njima sem si poskušal očistiti misli. Vložil sem kar veliko energije, da sem se osredotočil na nov nastop, vratca v njem. V finalu moraš biti stoodstotno osredotočen, se zanašati na svoje občutke, toliko izkušenj že imam, da to vem," je dejal olimpijski prvak, ki do nastopa ni spremljal, kaj se dogaja na progi in ob njej.

"Nisem spremljal, kaj se dogaja s tekmovalci pred mano. Vedel sem, da je kateri od njih postavil dober čas, a nisem hotel razmišljati o tem. Zanimala me je le moja vožnja, na katero sem se dolgo časa pripravljal. Ko sem kot zadnji prišel v cilj, so bili občutki neverjetni, emocije so prišle na površje," se je veselil Savšek, ki je bil zadovoljen, da so prireditelji drastično otežili progo iz kvalifikacij.

"Proga je bila res zahtevna, a mi je ustrezalo, ker spadam med bolj tehnično podkovane veslače. Je pa res, da je bil pritisk zaradi tega večji, saj so na takih progah potem precej večje možnosti za napako. Moram priznati, da sem se nekaterih kombinacij lotil previdno. Če bi tvegal, bi bil hitrejši, a bi se lahko moje sanje tudi hitro končale."

Savšek ni spremljal niti nastopa drugega slovenskega finalista Luke Božiča, ki je je po veliki napaki zasedel deseto mesto, zbral je 52 kazenskih sekund. Brez njih bi zaostal le za Savškom, ki si je zdaj v boju za eno mesto za olimpijske igre pred njim nabral veliko prednost.

"Najin dvoboj je žalosten. Sva prvi in drugi na jakostni lestvici, a se morava dajati, kdo bo šel na igre. O tem sicer v teh dnevih nisem razmišljal, želel sem si čim boljši rezultat za to prvenstvo. O internih olimpijskih kvalifikacijah bom razmišljal pozneje, sem v prednosti, a nič ni dokončnega. Potrebujem še kakšen dober rezultat na kvalifikacijskih tekmah."

V polfinalu je nastopil še Žiga Lin Hočevar, a je z 52 kazenskimi sekundami zasedel 28. mesto.

V ženskem polfinalu sta veslali Lea Novak in Alja Kozorog. Slednja je bila s štirimi kazenskimi sekundami 20., Novak pa s šestimi 22., kar je bilo preskromno, da bi dobitnici brona z ekipne tekme Sloveniji priborili olimpijsko kvoto (zagotovilo si jo je 12 držav, Slovenija je bila 13.), za katero pa vendarle obstaja velika možnost, da si jo pribori na podlagi prejšnjih rezultatov.