Pretresljive zgodbe ukrajinskih biatloncev s Pokljuke

"Hvala vsem za topel sprejem," je v lepi slovenščini na Pokljuki navzoče pozdravila nekdanja reprezentantka Jana Romanenko, ki je imela ob opisovanju spominov na vojno agresijo v Ukrajini še vedno cmok v grlu.

Slovenija je bila zanjo rešilna bilka v najbolj kriznih trenutkih življenja. "Ko se je začela vojna, sem bila v šestem mesecu nosečnosti. Mož je moral v vojsko, meni so se v zvezi z nosečnostjo pojavile težave. Ko se je ponudila možnost, da grem v Slovenijo, nisem oklevala niti trenutek," je razloge za pot opisala nekdanja reprezentantka.

"Vedela sem, da je medicina tukaj dobra in rada bi rodila v Sloveniji," je še dejala športnica, ki junija pričakuje rojstvo dečka. Še bolj jo je prevzelo, da je pri biatlonskih prijateljih v Sloveniji dobila varno zatočišče.

"Tukaj so me sprejeli izjemno. V najtežjih trenutkih sem dobila namestitev in zdravstveno oskrbo," še pravi bodoča mamica, ki se trenutno lahko posveča vsakodnevnim skrbem. "Stvari za novorojenca sem dobila že zelo veliko, manjka mi še sedežek za avto," je bil odgovor o potrebnih materialnih dobrinah, s katerim se vsakodnevno ukvarjajo bodoče mame.

Skrbi za domovino ne more povsem odmisliti. Najbolj jo skrbi za moža, ki pa je trenutno na varnem. "Hvala bogu, da je živ in zdrav. Trenutno ne sodeluje v bojnih operacijah. Smo iz kijevske regije, kjer so se stvari pomirile, ruska vojska se je od tam umaknila in zdaj je v rezervi."

Na Pokljuki je z Darjo Blaško, Nastjo Merkušino in Julijo Džimo tudi skoraj polovica aktivne biatlonske reprezentance. Med prvimi je bila v Sloveniji Blaškova, doma iz Černigiva, ki je bil med prvimi mesti, ki so postali tarča ruskih napadov, ko je ta ob začetku agresije prodirala s severa proti Kijevu.

"Res hvala vsem za pomoč. Prišli smo z olimpijskih iger, ko se je začel napad na Ukrajino. Bilo je strašno in morali smo spreminjati svoja življenja. Po dolgi poti smo se prebili na Pokljuko in bili takoj deležni vse pomoči. Dva meseca smo imeli tukaj čudovite pogoje in res velika hvala za vse ponujeno," pravi tekmovalka.

Bolj podrobno je razloge za pot v Slovenijo opisal trener Oleksandr Bilanenko. "Po olimpijskih igrah so bile načrtovane priprave za nadaljevanje sezone. Žal smo jo predčasno prekinili, saj je celotna moška reprezentanca v vojaški rezervi, tam je tudi polovica deklet. Za ostale, predvsem za mlade, pa smo našli zatočišče v Sloveniji."

Bilanenko pravi, da je bil s tekmovalci na treningih sicer na zahodu države, jasno pa je, da se ob izbruhu vojne del ekipe ni želel in ni mogel vrniti domov, saj je bilo v ekipi kar nekaj tekmovalcev, ki so bili iz krajev, ki jih je vojna neposredno prizadela. "Ko se je ponudila priložnost, smo se z ekipo odpravili sem."

Kot še poudarja Bilanenko, v trenutkih spopada v prvi vrsti nikakor ni bil v ospredju biatlon. "Najbolj pomembno je, da so se mladi lahko izognili neposrednim psihičnim in čustvenim pritiskom, ki jih s sabo prinesejo neposredni prizori grozote vojne. Sloveniji sem hvaležen, da vsega tega niso videli in slišali."

V ŠD Pokljuka trenutno skrbijo za okrog 50 tekmovalcev in članov osebja različnih ukrajinskih ekip. Nekateri so se že vrnili v kraje, kjer je trenutno varno, prihajajo drugi. "Res hvala vsem. Državi Sloveniji, olimpijskemu komiteju, pa tudi sponzorjem. Tukaj so nam pomagali pri vsem, od urejanja dokumentov do pogojev za delo," še izpostavlja Bilanenko.

Ta je bil navdušen nad tem, da v Sloveniji niso bili enostavno le begunci, ampak sprejeti kot ljudje. Opazil pa je tudi trud v ŠD Pokljuka, kjer so mladim, da vsaj malce pozabijo na težave doma, omogočili tudi nekaj izletov in aktivnega preživljanja prostega časa. Tkejo se trdna prijateljstva, pa tudi sodelovanja, saj v hotelu na Rudnem polju po novem pomagajo tudi že prvi Ukrajinci, ki jih v Slovenijo prignala nesmiselna vojna v domovini.