Kaj je črna luknja?
Gre za izjemno masovno nebesno telo s tako močno gravitacijo, da mu ne more uiti nič, ne delci ne elektromagnetno valovanje, kot je na primer svetloba.
Splošna teorija relativnosti predvideva, da dovolj veliko nakopičene mase na majhnem prostoru lahko popači prostor-čas v vesolju in ustvari črno luknjo, ki vase posrka vse, kar se ji približa. Njeno gravitacijsko polje je tolikšno, da ubežna hitrost presega hitrost svetlobe. In ker tako ne oddaja ničesar, jo je mogoče opaziti le posredno, dobesedno kot območje, kjer "ni ničesar".
O tovrstnih nebesnih telesih, ki imajo tako močna gravitacijska polja, da jim ne more uiti niti svetloba, so začeli razmišljati že v 18. stoletju. A dolgo so bile črne luknje matematična uganka za fizike. Še avtor splošne teorije relativnosti Albert Einstein ni verjel v dejanski obstoj teh teles.
Dokler ni letošnji Nobelovec Penrose leta 1965 z inovativno matematično metodo dokazal, da se črne luknje lahko oblikujejo in da njihov obstoj potrjuje tudi splošna teorija relativnosti. Podrobno jih je tudi opisal - skrivajo točko singularnosti, v kateri ne velja noben znan zakon narave. Penrosov članek še danes velja za enega najpomembnejših prispevkov k splošni teoriji relativnosti po Einsteinu.
Kako pride do črne luknje, je nakazalo tudi odkritje nevtronskih zvezd - ostankov masovnih zvezd, potem ko ugasnejo in se sesedejo same vase. Na enak način naj bi se oblikovale tudi črne luknje, torej naj bi šlo za zelo masovne ugasle zvezde. Ki potem lahko še rastejo, ko "goltajo" maso na svoji poti skozi vesolje.
Z absorpcijo drugih zvezd in celo drugih črnih lukenj nastanejo supermasivne črne luknje, ki imajo maso več milijonov naših Sonc. Znanstveniki se strinjajo, da je taka supermasivna črna luknja v središču velike večine galaksij.
Da je v središču naše Rimske ceste, sta v začetku 90. let prejšnjega stoletja potrdila tudi Genzel in Ghezova. Ekipi astronomov pod njunim vodstvom sta odkrili, da je v središču naše galaksije zelo težko, nevidno telo, ki privlači množico zvezd, te pa krožijo okoli z visoko hitrostjo. Okoli središča Rimske ceste, ki ni večje kot naš Sončev sistem, je nakopičene mase za okoli štiri milijone Sonc.
