Lunina Morja: Zgodba temnih bazaltnih ravnin
Lunina morja, znana tudi kot maria, so velike, temne, bazaltne ravnine na Luni, oblikovane s tokom lave, ki se je razlila v stare udarne kotline.
Zgodnji astronomi so te ravnine poimenovali "morja", saj so jih zmotno zamenjali za dejanska morja. Zaradi svoje sestave, bogate z železom, so morja manj odbojna od višavij, kar jim daje temnejši videz, ki ga lahko opazimo s prostim očesom. Morja predstavljajo približno 16 % površine Lune, večinoma na njeni bližnji strani. Na daljni strani Lune najdemo manjša morja, ki se večinoma nahajajo v zelo velikih kraterjih.
Tradicionalna nomenklatura za Luno vključuje tudi en ocean, znan kot oceanus, ter jezera (lacus), močvirja (palus) in zalive (sinus), pri čemer so slednji trije manjši od morij, vendar imajo enake naravne značilnosti. Imena morij se nanašajo na morske značilnosti, morske lastnosti ali stanja uma, na primer Mare Humorum, Mare Tranquillitatis in Mare Crisium. Mare Humboldtianum in Mare Smythii sta bila poimenovana še pred sprejetjem končne nomenklature in ne sledita običajnemu vzorcu.
Starost bazaltov morij je bila določena s pomočjo neposrednega radiometričnega datiranja in tehnike štetja kraterjev. Radiometrične starosti segajo od približno 3,16 do 4,2 milijarde let, medtem ko so najmlajše starosti določene s štetjem kraterjev, ki so stare okoli 1,2 milijarde let. Večina bazaltov naj bi izbruhnila med 3 in 3,5 milijarde let nazaj, nekatere bazaltne izbruhe pa so se zgodile na oddaljeni strani Lune, medtem ko so najmlajši tokovi znani iz Oceanus Procellarum na bližnji strani. Večina bazaltov se je izbruhnila v nizko ležeče kotline, največja širjava vulkanskih enot, Oceanus Procellarum, pa ne ustreza nobeni znani udarni kotlini.
