MIT razkril, kako možgani zagotavljajo neprekinjeno vidno izkušnjo
Znanstveniki Tehnološkega inštituta Massachusetts (MIT) so razkrili nov način, kako možgani uspešno združujejo informacije iz obeh vidnih polj v enotno in neprekinjeno zaznavo sveta. Čeprav vsaka možganska hemisfera obdeluje svojo polovico vidnega polja, človek nikoli ne zazna prekinjene slike – možgani namreč vzpostavljajo popolno usklajenost pri prenosu podatkov med obema stranema.
Raziskava, objavljena v reviji Journal of Neuroscience, potrjuje, da gre za izredno natančno nevrološko štafeto, kjer možganski valovi omogočajo, da informacije nemoteno potujejo iz ene hemisfere v drugo. Sodelovanje med hemisferama je primerljivo s štafetnim tekom – med prenosom "palice", v tem primeru slike, jo za kratek čas držita obe strani možganov hkrati.
V raziskavi, ki so jo vodili Matthew Broschard, Jefferson Roy in profesor Earl K. Miller skupaj s sodelavci s Picower Inštituta, so znanstveniki spremljali nevronsko aktivnost pri živalih med sledenjem predmetom, ki so prehajali z enega dela vidnega polja na drugega. Ugotovili so, da različni možganski valovi – gama, beta, alfa in theta – vsak igrajo svojo vlogo pri sinhronizaciji prenosa.
Gama valovi hitro kodirajo nove informacije, beta valovi regulirajo pozornost, alfa valovi sinhronizirajo obe polovici možganov med prenosom slike, theta valovi pa potrjujejo, da je informacija uspešno prešla. Ta natančna časovna koreografija zagotavlja, da predmet v središču našega vida ne izgine niti za trenutek.
Avtorji poudarjajo, da to odkritje odpira tudi možnosti za nove pristope v razumevanju in zdravljenju motenj, kot so avtizem, shizofrenija, disleksija ali multipla skleroza. Razumevanje, kako poteka prenos informacij med hemisferama, bi lahko osvetlilo tudi vzroke nekaterih kognitivnih motenj, pri katerih je ta proces lahko moten.
Študija potrjuje, da je naš vid bolj kot pasivna slika rezultat aktivnega, usklajenega sodelovanja med različnimi deli možganov. To odkritje predstavlja nov korak pri razumevanju osnovnih procesov zaznavanja in utrjuje spoznanje, da tudi najbolj osnovni občutki zahtevajo kompleksno delovanje možganske mreže.
