Vrtnica: Kraljica cvetja in njena bogata zgodovina

Njihove sledi so bile odkrite v fosilnih zapisih iz oligocenske dobe v Evropi, Aziji in zahodni Severni Ameriki. V tistem času je bilo podnebje večinoma zmerno in je omogočalo obilno življenje žuželk, kar je še danes naklonjeno vrtnicam. Cvetovi vrtnic, ki so se razvili v tem obdobju, so imeli pet lističev, ovalne nazobčane liste in pisane boke, kar so značilnosti, ki jih najdemo tudi pri sodobnih vrstah divjih vrtnic.

Mitološki izvor in simbolika
Vrtnica je v mitologiji prevzela pomembno vlogo. Po grški mitologiji je boginja rož, Klorida, ustvarila vrtnico s tem, da je vdihnila življenje umrljivi gozdni nimfi. Dioniz, bog vina, ji je podaril čudovit parfum, medtem ko ji je Afrodita, boginja lepote, dala ime, preuredila črke svojega sina Erosa, boga ljubezni. Eros je vrtnico podaril Harpokratu, bogu tišine, kot podkupnino, da bi zagotovil zaupnost bogov. Tako je vrtnica postala simbol skrivnosti, tišine in ljubezni. Ta zgodba se je prenesla tudi v rimsko mitologijo, kjer so protagoniste nadomestili drugi bogovi.

Zaradi te povezave je vrtnica postala vizualni simbol diskretnosti. V velikih hišah, sodnih dvoranah in katoliških spovednicah so bile vrtnice vrezane kot opomnik, da morajo biti pogovori zaupni. Od srednjega veka je bila vrtnica pogosto obešena na strop dvorane vladnega sveta, da bi zagotovila tajnost postopkov.

Odkritje najzgodnejše vrtnice
Prva vrsta vrtnic, opisana za znanost, izvira iz Florissant Fossil Beds v Koloradu. Leta 1883 je paleobotanik Charles Leo Lesquereux objavil članek, v katerem je opisal in poimenoval Rosa hilliae, preprost vrtnici podoben primerek, ki ga je prejel med vzorci, ki sta jih zbrala Hayden's US Geological Survey in Princeton Scientific Expedition. Lesquereux je to ime izbral v čast amaterski paleontologinji Charlotte Hill, ki je prva opozorila na pomen fosilov v tem območju.
Evolucija vrtnice

Rod Rosa danes obsega približno 150 vrst pokončnih, vzpenjajočih se ali vlečnih trajnih grmovnic, s tisočimi sortami, ki so se razvile iz majhnega števila izvirnih vrtnic iz Azije. Te vrtnice so bile skozi stoletja križane z avtohtonimi evropskimi in ameriškimi divjimi vrstami.

Vrtnice so razvrščene v tri glavne skupine: divje vrtnice, vrtnice starega sveta (uvedene pred letom 1867) in moderne vrtnice. Prve vrste vrtnic so imele pet posameznih cvetnih listov, kot je razvidno iz cvetov Rosa hilliae. Te divje vrste, kot sta pasja vrtnica (Rosa canina) in škotska vrtnica (Rosa pimpinellifolia), so bile osnova za sodobne vrtnice.

Prve udomačene vrtnice so jih začeli gojiti na Kitajskem že okoli 3000 let pr. n. št.

Uporabljali so jih za izdelavo rožne vodice in dišečih olj ter v medicinske namene. Na vrtovih cesarske palače so rasle vrtnice, kar dokazuje tudi zapisana dela filozofa Konfucija.

Stari Egipčani so se kopali v rožni vodi, Rimljani pa so gojili vrtnice v velikih javnih vrtovih. Med srednjim vekom so vrtnice postale del vsakdanjega življenja, plemiči in menihi so jih gojili za različne namene, vključno z verskimi obredi.

Skozi stoletja so botaniki in žlahtnitelji rastlin neprestano delali na razvoju vrtnic. Vrtnice, vzgojene iz semena, ne ohranjajo lastnosti svojih staršev, zato se za ohranitev sort vzamejo potaknjenci. Tako lahko trdimo, da so današnje stare vrtnice žive vezi z vrtnicami, ki so nekoč rasle na srednjeveških vrtovih.

Čeprav ne cvetijo tako dolgo kot moderne hibridne vrste, so stare vrtnice trdožive in zahtevajo manj pozornosti in vzdrževanja, hkrati pa ohranjajo močne dišave, ki izhajajo iz njihovih divjih prednikov.
Vrtnica ostaja simbol lepote, ljubezni in skrivnosti, njena bogata zgodovina pa priča o njeni neizmerni vrednosti v človeški kulturi.