Tihi odhod Erdoganovega največjega tekmeca

Moč, vpliv in ugled, ki jih je gradil desetletja, so se v trenutku zrušili kot hišica iz kart. Za izbris njegove zapuščine je zaslužen trenutni voditelj države, njegov nekdanji zaveznik in kasneje zagrizen sovražnik. Gülenove ideje in ljudje, ki so prodrli v skoraj vse pore družbe in politike, predstavljajo grožnjo vsaki vladi in režimu. Erdoganizem ga je premagal in pustil Gülena ter njegovo dediščino v ruševinah. Nekoč drugi najmočnejši človek v Turčiji je bil pozabljen v tujini.

Turški disident in muslimanski pridigar Fethullah Gülen, za katerega Ankara trdi, da stoji za neuspelim vojaškim udarom leta 2016, je umrl star 83 let v Združenih državah Amerike, kjer je od leta 1999 živel v izgnanstvu.

V preteklih desetletjih je zgradil močno islamsko gibanje v Turčiji in zunaj nje, vendar je zadnja leta življenja preživel kot izgnanec, obtožen organiziranja poskusa vojaškega udara proti turškemu voditelju Recepu Tayyipu Erdoganu, v katerem so uporniški vojaki za kratek čas prevzeli nadzor nad letališči vojnega letalstva ter oklepnimi in helikopterskimi enotami.

Čeprav je zanikal obtožbe, v Turčiji ni bil pomiloščen, v neuspelem poskusu prevzema oblasti pa je umrlo okoli 250 ljudi, čemur je sledilo maščevanje nad Gülenovimi privrženci. Gibanje "Hizmet", katerega ustanovitelj in vodja je bil, je bilo v Turčiji sistematično uničeno, njegov mednarodni vpliv pa zmanjšan.

Fethullah Gülen se je rodil v vasi Korucuk v provinci Erzurum v vzhodni Anatoliji. Bil je sin gospodinje in imama, zato se je že od malih nog učil Korana. V času kemalistične turške vlade je bilo to krivoverstvo.

Prvo pridigo je imel pri 14 letih, konec petdesetih let pa je postal mlad imam mošeje v Edirnu, evropskem delu Turčije, kamor se je prej preselil z družino.

V šestdesetih letih se je izkazal kot odličen pridigar v čajnicah po Izmirju in pomagal ustanoviti več študentskih domov na zahodni turški obali. Trdil je, da je turška mladina izgubljena in da je rešitev v izobraževanju.

Oxford Analytics je nekoč to geografsko območje ocenila kot ugodno za razvoj Gülenovih idej. "Turški poslovni in poklicni srednji razred se je upiral naraščajoči birokratski državi in začel podpirati ideje, naklonjene zahodnemu izobraževanju in trgu, ob ohranjanju elementov konservativnega načina življenja. To je na nek način zagovarjal tudi Gülen," piše v analizi Oxford Analytics.

Prav znotraj študentskih domov se je pletla mreža privržencev gibanja, ki bo v naslednjih desetletjih močno vplivalo na turško izobraževanje, podjetništvo, medijski sistem in državne institucije. Gülenovi podporniki so običajno hitro napredovali v karieri.

V osemdesetih letih je Gülenovo gibanje preseglo meje Male Azije in se razširilo med turško diasporo v Nemčiji, na Balkanu in v severni Afriki.

Vendar je Gülen leta 1981 formalno prenehal s pridiganjem, vse do leta 1988, ko se je ponovno aktiviral in začel strastno govoriti v mošejah večjih turških mest.

V naslednjem desetletju je vse več govoril o politiki in se neposredno vmešaval v turško politično življenje. Vlada je to videla kot grožnjo, kar je Gülen predvidel, zato je pobegnil iz države.

Trdeč, da gre na zdravljenje, je leta 1999 odpotoval v Združene države. Verjetneje pa se je v Ameriko zatekel iz strahu pred sodnim postopkom v Turčiji, ki se je proti njemu že pripravljal.

Sodili so mu v odsotnosti od leta 2000, zato je leta 2001 zaprosil za ameriško zeleno karto, leto kasneje pa še za bivalno vizo. Zaradi tega je bil dolgo pod drobnogledom ameriškega Zveznega preiskovalnega urada (FBI) - zlasti po napadu Al Kaide na Svetovni trgovinski center v New Yorku 11. septembra 2001.

FBI je izpodbijal njegove trditve, da v Ameriki biva kot aktivist za izobraževanje, in podvomil v njegove izkušnje kot pedagoga. Kljub temu je leta 2008 dobil zeleno karto, kmalu po tem, ko ga je turško sodišče oprostilo.

Za svobodo je bil v veliki meri zaslužen sedanji turški predsednik Recep Tayyip Erdogan. Gülen je bil neposredno in posredno Erdoganov mentor in zaveznik njegove Stranke za pravičnost in razvoj (AKP).

Erdogan ga je branil s položaja župana Istanbula v devetdesetih letih in v začetku novega tisočletja kot opozicijski voditelj.

Ko je Erdogan leta 2003 oblikoval vlado in postal novi turški premier, se je zavzemal za Gülena. Sodišče je v odmevnem in medijsko izpostavljenem procesu pet let kasneje izreklo oprostilno sodbo.

Mnogi, ki so se izobraževali v institucijah, ki so jih sponzorirali udeleženci v civilnodružbenih podvigih, ki jih je navdihnil Gülen, so končali v turškem sodnem, političnem in vojaškem sistemu. To je bil že drugi val njegovih privržencev v politično-vojaškem establišmentu.

Vendar je bil Erdogan zdaj na oblasti, Gülenovi nauki pa pogosto niso bili v skladu z uradno državno politiko. Ob naraščanju družbenih konfliktov pred vojaškim udarom v Turčiji leta 2016 je erdoganizem spremenil pogled na gülenizem. Kmalu so zavezniki postali tekmeci. Ko je Erdogan pridobival moč, je mentor postajal vse večja grožnja.

Šlo je za trk verjetno dveh najmočnejših mož v Turčiji. Erdogan je po 11 letih vladanja na mestu predsednika vlade leta 2014 zamenjal s predsedniško funkcijo in dosegel vrhunec moči. Po drugi strani je bil Gülen duhovni vodja pomembnega gibanja, vplivne islamske skupnosti s privrženci v Turčiji in po svetu.

Vplivna voditelja sta se pogosto spopadala, napetosti pa so dosegle vrhunec leta 2013, ko so v Turčiji razkrili preiskavo korupcijskih afer Erdoganovih ministrov.

Turški predsednik je menil, da za postopkom stojijo tožilci, zvesti Gülenovemu gibanju. Leta 2014 je že izdal nalog za aretacijo njegovega voditelja, dve leti pozneje pa prepovedal delovanje organizacije in jo razglasil za teroristično. Pred državnim udarom je Erdogan gibanje opisal kot "državo v državi".

Julija, dva meseca kasneje, je frakcija turške vojske poskušala strmoglaviti Erdogana. Razkrili so, da je cilj "zaščititi demokracijo pred samovoljo avtoritarnega turškega predsednika".

Vojska je napadla državne institucije - parlament in predsedstvo, tekmovala z Erdoganovimi podporniki za prevzem televizij. Erdogan je bil hitrejši. Mediji so večinoma ostali v rokah ljudi, zvestih njemu, ob televizijskem nagovoru državljanom pa je mobiliziral podpornike.

Preplavili so ulice in prišlo je do spopadov z vojsko. Ömer Halisdemir, član predsednikove garde, je bil tisti, ki je z enim strelom onesposobil uporniške vojake in Erdoganovo vlado rešil pred strmoglavljenjem.

Fethullah Gülen je v svojih zadnjih dneh živel umirjeno in odmaknjeno življenje v svojem posestvu v Pensilvaniji, znanem kot "Hizmet center." Njegovo zdravje se je že nekaj let slabšalo, predvsem po letu 2017, ko so pri njem opazili resne težave s hojo in nenehno utrujenostjo. Po poročilih Reutersa je pogosto potreboval pomoč svojega osebnega zdravnika, ki ga je spremljal v skoraj vseh opravilih.

Čeprav je v javnosti ohranil dostojanstvo in miren ton, je bil očitno zaskrbljen zaradi razpada svojega gibanja. Med zadnjimi intervjuji je vsem sledilcem posredoval sporočilo, naj nadaljujejo svoje delo za dobrobit skupnosti in izobraževanja, a ni želel imenovati naslednika. Gülen je umrl v tišini in z zavračanjem možnosti vrnitve v Turčijo, kjer je bil še vedno označen kot glavni krivec neuspelega udara. Ameriške oblasti niso našle zadostnih dokazov za njegovo izročitev, zato je ostal v izgnanstvu do smrti.