Žrtvam nasilja je treba pomagati, ne pa prelagati nanje odgovornost
V nevladnih organizacijah, ki pomagajo žrtvam nasilja, opozarjajo, da družba in politika ne smeta dovoliti relativiziranja nasilja, zlasti kadar storilci zasedajo vidne položaje moči. Ob nedavnem odstopu poslanca SD Janija Prednika, ki ga je bivša partnerka ovadila zaradi psihičnega in fizičnega nasilja, znova izpostavljajo, da je treba žrtvam nasilja vračati moč – ne pa jim nalagati krivde za trpljenje, ki so ga utrpele.
Predsednici Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin in Društva SOS telefon Maja Plaz poudarjata, da do nasilja prihaja v vseh družbenih slojih in da so primeri, kjer so povzročitelji visoko izobraženi in na položajih moči, pogostejši, kot si mnogi predstavljajo. »Ti posamezniki imajo tudi več možnosti, da nasilje prikrijejo,« pravi Zabukovec Kerin.
Prepričanje, da izobražen moški ne bo nasilen, je po oceni sogovornic zmotno. Plaz pojasnjuje, da gre za vrednostni sistem, ki posamezniku omogoča, da svoje nasilno vedenje upravičuje, hkrati pa se zaveda, da mora to početje pred družbo skriti.
Čeprav politika pogosto govori o ničelni toleranci do nasilja nad ženskami, se v praksi po ugotovitvah nevladnih organizacij pogosto zgodi, da se ob konkretnih primerih odgovornost začne prenašati na žrtve. Zabukovec Kerin poudarja, da smo kot družba pogosto prizanesljivi do storilcev, posebej kadar gre za znane ali vplivne osebe, in da to žrtve dodatno potiska v osamo.
Pogosto so žrtve deležne tako imenovane sekundarne viktimizacije – od podrobnega seciranja njihovega vedenja in okoliščin do dvomov v njihovo verodostojnost. Po besedah Plaz žrtve ob tem zaznavajo tudi družbene signale, ki nasilje banalizirajo – od šal na račun spolnega nasilja do opravičevanja nasilnega vedenja zaradi alkohola, stresa ali drugih okoliščin.
Pogosti so tudi izgovori, da je bila žrtev preobčutljiva ali da si je poškodbe zadala sama, ugotavljata sogovornici. »Prevzemanje odgovornosti za nasilje je nujen prvi korak za vsakršno spremembo pri povzročitelju,« poudarja Plaz.
Po podatkih Društva SOS telefon se nanje letno obrne približno 3000 oseb, večinoma žensk in otrok. Nacionalna raziskava kaže, da je ena od dveh žensk po 15. letu starosti že doživela eno od oblik nasilja.
Sogovornici pozivata politike in javnost k jasni in neomajni drži proti vsem oblikam nasilja. »Če dopustimo dvome, opravičevanje ali tišino, pošiljamo nevarna sporočila žrtvam in povzročiteljem. In s tem tvegamo, da bodo žrtve še naprej ostajale v nevarnih odnosih,« opozarja Zabukovec Kerin.
Nasilje ni prepir ali običajen konflikt, pač pa grob poseg v osebno integriteto, katerega cilj je ponižati in nadzorovati drugo osebo. Le z jasnim nasprotovanjem in sistemsko podporo žrtvam lahko kot družba preprečimo, da bi tovrstna vedenja postala še bolj skrita in sprejeta kot »normalna«.
Plaz poudarja, da razkritja nasilja v javnosti žrtvam lahko dajo upanje in potrditev, da izhod obstaja, vendar le, če je tudi družbeni odziv jasen in odločen: nasilje je nesprejemljivo in zanj ni opravičila.
